Leonid Pitamic

Življenjepis

Leonid Pitamic, 1920. Avtor: Veličan Vešter

 

Zgodnejše življenje

Leonid Pitamic se je rodil leta 1885 v Postojni. Po osnovni šoli in treh razredih gimnazije v Gorici se je preselil na Dunaj, kjer je maturiral kot gojenec Terezijanske akademije. Pri triindvajsetih letih je postal doktor prava. Študijsko leto kasneje se je dodatno izobraževal v Heidelbergu, na Dunaju in v Münchnu.

Leta 1915 je bil na dunajski pravni fakulteti habilitiran za privatnega docenta za splošno in avstrijsko državno pravo, leta 1917 pri svojih dvaintridesetih letih pa še za filozofijo prava.

Do leta 1913 je služboval v upravnih službah po večih slovenskih krajih, tistega leta pa je začel tudi z delom v državno-pravnem oddelku predsedstva ministrskega sveta na Dunaju.

Leto 1919 je bil član jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu, nato pa še član razmejitvene komisije med Avstrijo in Kraljevino SHS.

 

Akademsko in pedagoško delo

Pitamic je bil prvi dekan Pravne fakultete Univerze v Ljubljani,ki jo je kot prvi dekan otvoril 15. aprila 1920 z znamenitim predavanjem Pravo in revolucija.

Od takrat je bil tudi redni profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani na področju javnega prava.

Leta 1925 je postal rektor Univerze v Ljubljani.

 

Diplomatska aktivnost

V letih 1924, 1927 in 1928 je bil namestnik jugoslovanskega delegata pri letnih skupščinah Društva narodov.

Leta 1929 je postal izredni poslanik in pooblaščeni minister Kraljevine Jugoslavije pri vladi ZDA v Washingtonu, kjer je služboval do leta 1935.

Kmalu za tem je bil kot mednarodno uveljavljen znanstvenik in diplomat uvrščen na listo arbitrov prvega mednarodnega sodišča,

ki je bilo na haaški mirovni konferenci ustanovljeno leta 1899.

Vrnitev v Slovenijo

Po upokojitvi z mesta poslanika se je v Slovenijo leta 1935.

Kmalu po vrnitvi je zopet začel predavati na Pravni fakulteti v Ljubljani, najprej kot honorarni, od leta 1938 pa kot redni profesor za ustavno pravo in teorijo države.

Leta 1938 je ob njeni ustanovitvi postal tudi član Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani.

Leta 1940 je znova postal dekan.

Kot redni profesor je služboval do leta 1952, ko se je dokončno upokojil.

Zapuščina

Leonid Pitamic je umrl leta 1971.

Njegova zapuščina je za Slovence izrednega pravnega, politično diplomatskega in izobraževalnega pomena.

Užival je ugled mednarodne razsežnosti, veljal je za nadstrankarskega politika in diplomata, osebno skromnega, vernega in tolerantnega človeka.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------

Pravna zapuščina

Leonid Pitamic se je poglobljeno ukvarjal s pravom na področju ustavnopravne znanosti, teorije o državi in pravne filozofije.

Na tem mestu velja omeniti, da je Pitamic študiral francoski jezik v Parizu, angleškega pa v Oxfordu in Cambridgu, obvladal pa je tudi nemški jezik. 

Pitamičev znanstveni opus je zajeten. Poleg dolge vrste razprav, člankov, knjižnih ocen in poročil obsega šest samostojnih knjižnih izdaj. Med širokimi področji, kot so vprašanja pozitivnega ustavnopravnega značaja, do državnoteoretičnih, pravnofilozofskih, mednarodnopravnih in mednarodnopolitičnih ter celo čisto jezikoslovnih ali vsaj pravnoizrazoslovnih, je vendarle moč trditi, da je svojo poglavitno pozornost in zanimanje usmerjal v teorijo države in prava, ki jih je štel za temeljna, poleg teh pa še vprašanjem o pomenu človekovih in državljanskih pravic, problematiki pravne osebe, pa tudi položaju sodstva in njegovi vlogi v procesu uporabljanja in tolmačenja prava. 

Pitamica so problemi pravne filozofije pritegnili zgodaj – takrat, ko se je na dunajski pravni fakulteti začel uveljavljati še mladi, komaj habilitirani Hans Kelsen (1911), pod čigar idejnim vodstvom se je izoblikovala t.i. dunajska formalna normativna pravna šola. Težila je k »čisti pravni teoriji«, po kateri bi bilo treba pravo reducirati na njegove zgolj formalnologično zasnovane normativne prvine in zato iz njegove metodologije izločiti vsa sociološka razglabljanja. 

Pitamic je sicer sprejel glavne metodološke zahteve in priznaval dosežke te šole za pravilne, vendar samo v pogledu obdelave in razlage pozitivnopravne snovi. S svojo kritiko je vplival na Kelsna, ki se je nato nagnil k temu, da je učinkovitost prava kot pogoj za njegovo veljavo priznal v »normativizirani« obliki, pri čemer mednarodno pravo kot stopnja prava, ki je višja od državnega, le-temu daje njegovo logično normativno veljavo le, če gre za učinkovito državno oblast, katere pravne zapovedi se izvršujejo na ozemlju, na katerem se je ta oblast ustalila. Kasneje je Kelsen učinkovitost prava sicer priznaval nasploh kot predpostavko za veljavnost prava, nikdar pa ne za razlog njegove veljavnosti. Slednjega je videl samo v logični skladnosti pravne norme nižje stopnje z ustrezno pravno normo višje stopnje vse do »pranorme«. 

Pomembno pravno zapuščino je ustvaril v zvezi s pojmovanjem države. 

Državo je definiral kot pravno združitev ali pravno organizacijo ljudi.  Različna pačenja bistva države je prisojal teorijam, ki so dale ves poudarek bodisi »prisilni izvršljivosti« prava; torej prvini sile. Pitamičev sklep je bil ta, da je treba vse sestavine spraviti v pravilen sklad in sicer tako, da mora biti pravni red kot celota učinkovit, če naj ploh bo pravni red, da pa se tedaj prav v obliki svojih temeljnih, dejansko delujočih pravil razodeva kot država sama. Tako je država po svoji funkciji temelj pozitivnega prava, vso sociološko problematiko države pa Pitamic skrči na učinkovitost pravnega reda. Pitamic je bil zagovornik »enotne pravne vesoljnosti« in je bil zato še posebej pozoren na to, da je pravo stopnjevito in da je ta stopnjevitost dinamična. Vrh pravne piramide je videl v meddržavnem pravu, ki je državno nadrejeno in ki hkrati določa pogoje za uveljavitev dejanske oblasti kot pravne oblasti države. Tako se je ognil družbenopolitičnim vprašanjem v tej meri, da zanj ni bilo prostora za razrede, narodnosti ali politične stranke. Kelsen je kasneje, kot je izrazil Pitamic, prevzel njegovo misel o učinkovitosti prava in jo izrazil v spremenjeni normativizirani obliki: najprej prek norme meddržavnega prava, nato pa še kot vsebino temeljne norme, kar pa ne zadovoljuje: s tem je »temeljni spoznavno-teoretski problem le premaknjen nazaj in se mora zopat pojaviti v meddržavnem pravu«.

V svojih delih pravnoteoretične vsebine je Pitamic nasproti normativni čistosti zavzel stališče idealističnega moralnega kriticizma.

Utemeljeval je, da samo z normativno metodo ni mogoče priti do izhodišča kakega konkretnega prava, kakor je sprva ravnala Kelsnova čista teorija prava. Menil je, da terja normativna narava prava opravičenje v od boga izvirajočem naravnem pravu.

Njegov odsev naj bi bila v človeka vsajena socialna narava, ki z ene strani kliče po vrednotah reda in miru, z druge pa sama po sebi podaja neka, čeprav zelo splošna, pa vendar že vsebinsko določena načela sleherne resnične mirovne ureditve družbenega sožitja ljudi. V zadnji razpravi pove, da je naravno pravo vsebinsko določen pojem, tako da norme brez take vsebine ne bi mogli šteti za pravne, pač pa zgolj za norme gole državne prisile. Zagovarjal je tudi potrebnost induktivno-kavzalne metode in ne le deduktivno-normativne. Če bi se prvi odrekli, bi to pomenilo, da pravna znanost vsaj v določenem obsegu spregleda pravo, kot je dano v času in prostoru.

Pozornost je namenil tudi pravnemu tolmačenju. Razpravljal je o tem, kako utegne jezikovna raba spremeniti vsebino določenih besed in prek njih pomen tistih pravnih predpisov, kareih sestavni del so. V tem dejstvu je videl Pitamic po pravici nov dokaz za to, kako utegne po pravu nenadzorovano in neurejeno družbeno dogajanje neposredno pvlivati na njegova pravila. 

Pitamičeva pravna zapuščina je velika, širše priznana in pomembna. Njegova dognanja o statični in dinamični strukturi pozitivnega prava kot normativnega jedra države imajo trajno teoretično vrednost.

Povzeto po:

• Gorazd Kušej: Leonid Pitamic; Zbornik znanstvenih razprav, 29 (1959), str. 5-12
• Leonid Pitamic: Narobovih čiste teorije prava (An den Grenzen der reinen Rechtslehre); Uredil in uvodno študijo je zapisal Marijan Pavčnik; Pravna fakulteta v Ljubljani in Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za zgodovinske in družbene vede; Ljubljana 2005

---------------------------------------------------------------------------------------------------------

Bibliografija in priznanja

 

Splošno

Bibliografija Leonida Pitamica obsega več knjižnih izdaj in okrog 70 monografij, člankov, razprav in ocen, ki jih je pisal in objavljal zlasti v slovenskem, pa tudi v angleškem in nemškem jeziku.

V svojih delih se je ukvarjal predvsem s teorijo prava in države, s filozofijo prava, pa tudi z ustavnim pravom z domačega in primerjalnopravnega vidika. Pozornost je posvečal meddržavnemu pravu in pravni terminologiji. Pitamičevo pojmovanje prava gradi na teoriji pravnega pozitivizma in na izročilu naravnopravnega pogleda na pravo.

Posamezna dela

Po mnenju mnogih je najpomembnejše Pitamičevo delo "Država", objavljena leta 1927 pri Družbi Sv. Mohorja, ki je leta 1933 v dopolnjeni izdaji bila v angleščini objavljena pod imenom A treatise on the State.

1920: Pravo in revolucija; Tiskovna zadruga (gre za zapisano izdajo inavguralnega predavanja ob otvoritvi Pravne fakultete)

1923: Državno in meddržavno pravo pod vidikom enotnega sistema; Narodna tiskarna

1926: Pravni ustroj Britanskega imperija; Narodna tiskarna

1933: Some Aspects of the Problem of Interpretation;

1936: Recht und Sittlichkeit von Rudolf Laun;

1941: Čista pravna teorija in naravno pravo; Akademija znanosti in umetnosti

1943: O ideji prava = De conceptu iuris; Juridična fakulteta

Priznanja

Leonid Pitamic je za svoje delo prejel mnogo prestižnih priznanj in nazivov. 

Med najpomembnejša sodijo:

• častni doktorat Katoliške univerze v Washingtonu,
• častno članstvo v Filozofski akademiji Univerze v Washingotnu,
• članstvo v American Bar Association,
• članstvo v Mednarodni diplomatski akademiji v Parizu,
• častno članstvo v predvojnem Društvu za pravno filozofijo in sociologijo v Beogradu,

Dunajska univerza je z javno slovestnostjo obeležila petdestletnico njegovega doktorata.

Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani ga je ob svoji petdesetletnici kot prvega dekana in uglednega profesorja počastila s častno diplomo.